skip to main |
skip to sidebar
to je naša pina,vedenjsko zelo posebna članica družine, ki je z nami že več kot osem mesecev, pa še vedno ne dovoli, da bi jo sprehajal kdo izven naše družine..prihaja iz gmajnic, njeno življenje pred zavetiščem pa je bilo zagotovo polno grdih doživetij in travm, kar se še danes občasno zrcali v njenih očeh..danes sem v kranju na stojnici zavetišča žverca videla cel kup izdelkov za živali, ki jih izdelujejo članice prostovoljke njihovega društva in izkupiček gre za skrb za zapuščene živali..le zakaj ni izenačeno razmerje ljudi, ki jim za take živali ni mar in tistih, ki jim rešujejo življenja...zakaj je prvih toliko več...
Naša Biba ni bila prepričana, da želi iz svojega zatočišča v koprskem azilu, saj je tam preživela eno leto in verjetno je bil to njen prvi tazaresen dom. Dom, kjer jo je nekdo pobožal, ji dal hrano ji nemenil lepo besedo. Po tednu dni osvajanja, dobrikanja, vtrajnosti mi je namenila nasmeh in sedaj je pri meni že tretje leto.Moja senca in moja radost. Tudi ta trenutek je z manoj v službi (kar sicer ni njen najljubši kotiček, ampak popldan bo tekala med figami:-))Še vedno je nezaupljiva do moških, vendar je danes sončna kuža (če pomislim na to, da je v azilu obiskovalcem kazala hrbet). Le kaj bi brez nje.
OdgovoriIzbrišitudi naša pina je nekaj podobnega.še vedno grozno plašna do nepoznanih ljudi...sicer pa se mi zdi, da je pri nas zdaj en srečen kuža.zavetiški kužki so res zelo posebni, so pa tudi neverjetno hvaležni...
OdgovoriIzbrišiVčasih za Bibo rečem, da je moja kužka s posebnimi potrebami, saj bo najverjetneje zaznamovana do konca svojih pasjih dni. Pa kaj potem. Nobene potrebe ni, da daje tačko (čemu le), obožuje muce (čisto zares) in se vedno znova čudi, ko jo kakšen pes nalaja. Šele po treh letih je začela lajat pa še to, ko se ji ne da ve:-) Obožuje vse vrste pouštrov in za mojo posteljo misli, da je njena. Noh, saj v bistvu je.
OdgovoriIzbrišiDober dan.
OdgovoriIzbrišiSem naključna obiskovalka tvojega bloga, ki mi je zelo všeč, res si zelo ustvarjalna duša!
No pa da povem zakaj komentiram. Pina- ali je bila pred tem Ina? Sem ravno v Gmajnicah okoli božiča lani sprehajala njo. Sem jo dobila z opozorilom, baje da je bila v zaprtih prostorih zelo boga. Sem ful, ful, ful vesela, da si jo posvojila, ker je takrat potem ni bilo več in sem se bala, da je šla... Joj res sem vesela zate in za Pino!!!
Veliko veselih pasjih dni vama želim!*
Lupčka na smrčka,
Sara